GLASBENA MATICA V TRSTU
Platnica brošure ob 90-letnici Glasbene matice nam prikaže reko Timavo, katere tok skrivnostno ponikne v podzemlje in se vrača na površje. Taka je tudi zgodovina Glasbene matice v Trstu, neprekinjeni tok narodne in kulturne zavesti zamejskih Slovencev, ki se je v teku stoletja moral prilagajati spreminjajočim se razmeram in se razvijati zdaj na skrito, zdaj na površju. Vsaki prekinitvi je sledil prerod, saj se vsakršna težava ali nasilje ni mogla dotakniti podjetnosti in motivacije slovenske skupnosti v Italiji.
Slovensko Pevsko in glasbeno društvo Trst je bilo ustanovljeno 29.oktobra leta 1909 na pobudo prof. Karla Mahkote kot podružnica ljubljanske Glasbene matice. Uradno so ga poimenovali Glasbena matica komaj leta 1922. Prvotni namen novonastalega društva je bil prizadevanje za kvalitetno glasbeno pedagoško ponudbo, a dejavnost se je po zgledu matične ustanove razširila še na založništvo in organizacijo koncertov. Posebna pozornost je bila posvečena zborovskemu petju kot nadaljevanje zasidrane tradicije, ki je od prejšnjega stoletja združevala člane slovenske skupnosti in jih narodno in kulturno označevala.
V prvih letih se je delovanje društva prilagodilo skromnim finančnim razmeram in se je vsled tega moralo omejevati na dejavnost društvenega pevskega zbora, ki je imel dva samostojna koncerta letno in je občasno sodeloval pri raznih prireditvah. Učenci šole so imeli eno samo produkcijo in to na koncu šolskega leta. Pouk se je odvijal v prostorih, ki so jih dajali na razpolago šole in društva. Šolnine, ki so jih plačevali ucenci, so krile le del celotnih stroškov šole, ki so jo dobrohotno podpirali z denarnim prispevkom premožnejši zasebniki.
Leta 1912 je avstrijska Cesarsko-kraljeva oblast pozitivno odgovorila na prošnjo društva, ki je tedaj pridobilo pravico javnega poučevanja in s tem povezano vladno podporo. V tistem času je postal ravnatelj šole skladatelj in dirigent Viktor Šonc. Šola je nudila pouk klavirja, godal in solopetja, poleg tega pa je kot omenjeno posvečala posebno pozornost zborovski dejavnosti. Zbor in godalni orkester (ki se je z vključitvijo novih učnih predmetov razširil na simfonično zasedbo) sta bila protagonista koncertne sezone, ki je v izbiri programov dajala poseben poudarek zlasti na skladatelje slovanskega izvora. Profesorji in učenci Glasbene matice so tudi redno nastopali v operah in operetah, ki jih je uprizarjalo tržaško Dramatično društvo. Na koncertnem področju je šola spodbujala predvsem nastope lastnih izvajalcev in Društvenega orkestra.
Založniško področje je v tem prvem obdobju nekoliko nastradalo; zaradi skromnih sredstev in prednosti šolske dejavnosti je Glasbena matica začela izdajati skladbe svojih sodelavcev in drugih primorskih avtorjev komaj v dvajsetih letih.
Od leta 1914 je pouk potekal v prostorih Narodnega doma, modernega večnamenskega središča v centru mesta, ki je bilo zbirališče in ponos tržaških Slovencev.
Po neplodnem obdobju prve svetovne vojne, ko je moralo društvo radikalno okrniti svoje delovanje, je šola v povojnem casu doživela nov razcvet, ki se je izrazil tudi v naraščanju števila učencev in v kvaliteti koncertnih vecerov, na katerih so nastopali najbolj priznani slovenski in tuji glasbeniki. Leta 1920 je šola imela 126 učencev, 80-članski pevski zbor in 35-članski orkester, ki ga je vodil Fran Topič.
Vsestransko kvalitetni razvoj društva je žal prezgodaj prišel do nasilne prekinitve. 13. julija 1920 so fašisti zažgali Narodni dom: plameni so zaobjeli učilnice z instrumenti in arhivi.
Udarec je močno prizadel slovensko skupnost, a ni kljub strahu in grožnjam potlačil njenega narodnega ponosa in volje po nadaljevanju nacete poti. Besede iz porocila za leto 1920-21 potrjujejo pogum in enotnost vseh tržaških Slovencev ob skupni tragediji: »Nikdar ni bilo število društvenikov tako visoko, nikdar še ni bilo število gojencev tako veliko a tudi nikdar nismo bili take sirote, kakor sedaj. Zgoreli so nam vsi trije klavirji, zgorela nam je vsa glasbena knjižnica, zgorela nam je vsa stanovanjska in šolska oprava, zgoreli in ukradeni so nam bili vsi glasbeni instrumenti, naši lastni in drugi, prepuščeni nam od zasebnikov v uporabo, vse, kar se je nabralo v trudu in s štedljivostjo prejšnih let, vse je šlo čez noc v nič.«
Profesorji so po krajšem premoru spet pričeli z rednim poučevanjem v manjših prostorih v predmestju ali v zasebnih stanovanjih, kjer jih je preganjanje sovražnikov težje doseglo. Poleg dobrohotnih zasebnikov in samih profesorjev šole, so javna društva dala na razpolago svoje prostore in instrumente; Tržaški Sokol je dovolil uporabo klavirja pri Sv.Ivanu, pevski društvi Zarja iz Rojana in Adrija iz Barkovelj sta prav tako dali na razpolago svoj klavir in društvene prostore, za pouk pri Sv.Jakobu pa je šola z velikimi težavami uspela nabaviti klavir. Koncerti in nastopi učencev so se po številu zredčili, a niso doživeli ukinitve in so se odvijali v dvorani Delavskega konzumnega društva. Pevci pa so se združevali v dvorani starega poslopja v četrti sv.Jakoba, skupaj z drugimi krajevnimi slovenskimi zbori.
Težke razmere in vzdušje so krepili zavest, odpornost in enotnost slovenske skupnosti, da je število učencev v tem obdobju celo naraslo. Pouk v improviziranih učilnicah je sprva potekal skoraj nemoteno, a intoleranca in z njo povezane protislovenske konkretne akcije so se s časom množile. V zadnjem letnem poročilu Glasbene matice beremo: «Pri sv.Ivanu so nam fašisti dvakrat razbili klavir in dvakrat se je moral pouk ustaviti za 15 dni. Pri sv.Jakobu marca meseca ni bilo nobenega pouka, ker je vladala tam radi požiga Delavskega doma in ladjedelnice Sv.Marka skrajna napetost, tako da je hišni lastnik priporočal začasno obustavo pouka. V Rojanu je Konsumno društvo po večkratnih obiskih in pretnjah s strani fašistov zaprlo dvorano in prepovedalo vsak pouk, zlasti maja meseca, ko so bile nevarnosti radi volitev še večje. Vsled tega je trpel tudi pevski zbor, ki je imel tam svoje vaje in s katerimi je moral radi fašistovskih teroriziranj štirikrat za delj časa prenehati, celo čisto v zadnjem času pred nastopom, ko so fašisti samovoljno zasedli dvorano Konsumnega društva.«
Leta 1927 se je odbor odločil za razpustitev ustanove, da bi jo rešil hujših posledic prisilne zaplembe.
Glasbena matica je doživela dolgo pričakovani prerod takoj po koncu druge vojne. Mesto ravnatelja je tedaj prevzel violinist Karel Sancin. Šola ni imela svojega sedeža, zato se je pouk odvijal v vseh razpoložljivih prostorih slovenskih prosvetnih društev kot tudi po zasebnih domovih. Pouk instrumentov je obetal zelo pozitiven razvoj, medtem ko je tradicija zborovskega petja takoj po obnovitvi društva nekoliko usahnila. Tudi stiki s sorodnimi ustanovami in z drugimi zamejskimi stvarnostmi so v tem prvem obdobju bili precej zanemarjeni.
Postopoma se je šola usmerila v vedno bolj strokovno in sistematično metodo poučevanja z učnimi programi, ki so bili po nivoju in zasnovi vedno bolj podobni tistim državnih glasbenih ustanov. Premostitev takozvanega »čitalniškega vzdušja« je postal takrat pogoj, da se šola lahko uveljavi kot ustanova, ki je vredna državnega priznanja in nudi mladim Slovencem v zamejstvu glasbeno vzgojo, ki jim bo omogočila profesionalno usmeritev v svet glasbe kot koncertantom ali pedagogom. Zato so profesorji začeli tudi poudarjati na roditeljskih sestankih pomen rednega in obveznega komplementarnega študija stranskih predmetov kot sta teorija in solfeggio. Poleg godal in klavirja, je šola uvedla še pouk pihal in harmonike, za katero je veljalo precejšnje povpraševanje.
Od leta 1950 je šola začela delovati v meščanskem poslopju v ulici Ruggero Manna nedaleč od glavne železniške postaje.
Spremenjene nuje, potrebe in razmere povojne Italije so privedle do bistvenih sprememb v zasnovi šole: Glasbena matica je začela delovati kot privatna šola z razvejano dejavnostjo, v kateri so učenci študirali po ministrskih programih, da bi ob koncu svojega šolanja lahko polagali diplomske izpite na državnem konservatoriju. Kot prvi je leta 1968 diplomiral na Glasbeni matici violinist Žarko Hrvatič. Do danes je na tržaški in goriški šoli ter na šoli v Špetru v Benečiji dovršilo svoj študij in nato diplomiralo na državnih konservatorijih preko 80 ucencev.
Učenci šole so razen na šolskih produkcijah nastopali tudi na proslavah, literarnih večerih in na Radiu Trst A, ki še danes sledi razvoju mladih glasbenikov in podpira njihovo delovanje ter skrbi s svojimi posnetki k ustvarjanju pomembnega zvočnega dokumentarnega arhiva šole.
Slovensko-hrvatska prosvetna zveza pa je nudila študijsko podporo najbolj zaslužnim ucencem; v Ljubljani so se tako izpopolnjevali med drugimi Oskar Kjuder, ki je ob svoji vrnitvi prevzel vodstvo šolskega orkestra, Ignacij Ota, Silvan Križmancic in Boris Švara. Založniška dejavnost se je prebudila leta 1950, ko je izšla zbirka ljudskih zborovskih pesmi Frana Venturinija. V naslednjih letih so prišle do objave tudi zbirke skladb Ubalda Vrabca, Karla Boštjančiča in Milana Pertota.
Ob koncu šolskega leta 1951/52 je Glasbena matica začela izdajati letno poročilo, ki predstavlja pomemben dokument za rekonstrukcijo zgodovine šole v zadnjem petdesetletju; v njem najdemo imenik članov učnega osebja, učencev, seznam produkcij in koncertov, fotografije, nagovore ravnateljev, prispevke ob posebnih priložnostih, kot so obletnice in smrti sodelavcev, včasih tudi statistike o razvoju šole. V tem letu je začel po dolgem premoru ponovno delovati šolski orkester, ki je po nekaj mesecih vaj že nastopil z izvedbo Haydnove Vojaške simfonije, pri kateri so sicer maloštevilno skupino okrepili bolj izkušeni glasbeniki.
Pomanjkanje kvalificiranih zborovodij na območju, kjer so bili zbori vedno najbolj dostopno in glavno zbirališce Slovencev, ki so tudi s petjem ohranili svojo narodno in kulturno identiteto, je spodbudilo Glasbeno matico, da je leta 1954 odgovorila nuji z uvedbo tečaja za pevovodje, na katerem naj bi dobili primerno strokovno pripravo vsi, ki so skrbeli za rast pevskih skupin mnogih prosvetnih društev na teritoriju. Tudi ta akcija je predstavljala obnovitev že vpeljane dejavnosti, ki jo je vojna prekinila. V istem letu je začel delovati tudi novoustanovljeni mladinski zbor.
V učni načrt so od leta 1953 spadala tudi predavanja glasbenikov in kulturnih delavcev, kot so Dragotin Cvetko, Gojmir Demšar, Pavle Merkú, Vasilij Mirk, Pavel Šivic in Vilko Ukmar.
Kljub pozitivnemu videzu se je šola borila za preživetje; odpusti učnega osebja zaradi nezadostnih sredstev so bremenili tudi ugled ustanove. Inšpekcija strokovne komisije iz ljubljanskega Sveta za prosveto in kulturo pa je potrdila pomembno vlogo šole in njeno visoko strokovno in umetniško raven. Kljub temu pa ni laskavim ocenam sledila niti simbolična financna podpora in isto je veljalo za številne sledeče apele in uradne prošnje. Osebje Glasbene matice pa ni moglo sprejeti dejstva, da bi po nasvetih oblasti opustilo svoje vzgojne namene in se omejilo na ljubiteljsko pevsko dejavnost in osnovni glasbeni pouk. V pričakovanju boljših časov je požrtvovalnost postala vodilna sila vseh, ki so ostali pri ustanovi in so iz globoke pedagoške etike nadaljevali s svojim delovanjem.
Od leta 1949, ko je mesto ravnatelja prevzel prof. Gojmir Demšar, do leta 1958 se je število vpisanih na Glasbeni matici skoraj potrojilo in je prišlo do 200 ucencev.
Že na koncu petdesetih let je šola razširila svoje delovanje v okolico s podružnicami, s katerimi je rešila problem otrok, ki so živeli v bolj oddaljenih krajih in je s tem utrdila svojo prisotnost na celotnem tržaškem teritoriju. Otvoritev vedno številnejših podružnic se je izkazala kot posebno posrečena izbira, saj je prispevala k naraščanju vpisov in je popestrila kulturno življenje okoliških vasi. Na koncu sedemdesetih let je šola odprla podružnice v Petjagu v Beneški Sloveniji in v Ukvah v Kanalski dolini v sklopu vedno širših povezovanj Slovencev v deželi Furlaniji Julijski Krajini. Sledila je še otvoritev podružnic v Špetru, Cedadu in v Žabnicah.
Od obnovitve dejavnosti v prvih povojnih letih je Glasbena matica postavila v ospredje redno prirejanje koncertov, s katerimi je stopila v širšo stvarnost ne samo kot šola, ampak kot kulturna ustanova, in je obenem skušala navezati tesnejše stike z bližnjo Jugoslavijo. Gostje teh koncertov so bili ugledni solisti in skupine kor na primer orkester Slovenske filharmonije iz Ljubljane, pianist Aci Bertoncelj ali violinist Igor Ozim. Zelo bogat je bil tudi seznam gostujočih pevskih zborov, med katerimi komorni zbor Zagrebškega Radia, zbor Vinko Vodopivec in zbor Glasbene matice iz Ljubljane. Organiziranje koncertov je slonelo na dobri volji nameščencev Glasbene matice, ki so v ta namen žrtvovali svoj prosti cas in so razpolagali z vedno preskromno finančno podporo javnih oblasti. Poleg tega ni Glasbena matica nikoli imela lastne koncertne dvorane in je zato morala uporabljati prostore drugih ustanov, kot je bil na primer Avditorij Zavezniške vojaške uprave in kasneje Kulturni dom. Nezadovoljivo obiskovanje koncertov je na koncu petdesetih let privedlo do spremembe programske zasnove v smer bolj poljudnih zvrsti. V teh letih so z velikim uspehom gostovali v Trst priznani ansambli narodno zabavne glasbe, kot je bil kvintet bratov Avsenik. Velik uspeh so doživele tudi uprizoritve operet, ki jih je Glasbena matica prirejala v sodelovanju s Slovenskim narodnim gledališčem, to so Gobceva Planinska roža, Boccaccio Franza von Suppéja in Cardaška kneginja Imreja Kálmána.
Leta 1971 je Glasbena matica uvedla abonma za koncertno sezono, ki jo je prirejala v Kulturnem domu v Trstu; programi so vsebovali imena najbolj priznanih in cenjenih tujih in slovenskih izvajalcev in skladateljev, a so obenem posvečali posebno pozornost najbolj talentiranim absolventom šole in tržaškim avtorjem, med katerimi so mnogi delovali prav na šoli Glasbene matice kot Emil Adamic, Vasilij Mirk, Srecko Kumar, Ivan Grbec, Stane Malic in Ubald Vrabec. Med uglednimi gosti lahko omenimo, da so v Trstu nastopili Orkester Slovenske Filharmonije in Simfonični orkester Slovenske Radio televizije, tenorist Anton Dermota, pianistka Dubravka Tomšič, flavtistka Irena Grafenauer in Trio Lorenz. Sodelovanje s Kulturnim domom je omogočilo tudi uresničitev bolj ambicioznih projektov kot so bila gostovanja ansamblov ljubljanske in mariborske Opere. Koncertno ponudbo je za nekaj let obogatil še niz »Mladi mladim«, ki ga je organiziral prof. Aleksander Rojc.
Čeprav je bila koncertna ponudba ločena od šolske dejavnosti, jo je v zgodovini Glasbene matice vedno pogojevala denarna razpoložljivost ustanove; dostojno potekanje pouka je bilo v lestvici prednosti na prvem mestu. Šola Glasbene matice je poleg tega vedno skrbela, da bi njena didakticna ponudba ustrezala povpraševanju in sledila najbolj aktualnim tokovom. Zato je v casu novega zanimanja za filološki pristop do renesančne in baročne glasbe in za ustrezne načine izvajanja tega repertoarja nastal poseben oddelek za staro glasbo, ki sta ga z navdušenjem vodila od leta 1978 do leta 1981 profesorja Miloš Pahor in Dina Slama.
V ospredju so bile tudi izmenjave s sorodnimi domačimi in tujimi ustanovami in z drugimi manjšinskimi stvarnostmi, ki so postale pomembne za krepitev narodne identitete in zavesti.. Leta 1962 je bila uspešna izmenjava gostovanj med tržaško Glasbeno matico in Akademijo za glasbo iz Beograda pravi dogodek v zgodovini šole. Sledili so še nastopi v Dubrovniku, na Reki, v Pulju in po celi Sloveniji. Komorni orkester šole in najbolj talentirani solisti so bili glavni protagonisti teh važnejših koncertov; dijaki pa so se lahko udeležili številnih izletov in ponesli svež zrak slovenskega mladinskega glasbenega udejstvovanja tudi v kraje, kjer je bila slovenska skupnost najbolj potlačena in zapostavljena, kot na primer v Beneški Sloveniji. Danes se te izmenjave plodno nadaljujejo predvsem na področju povezav s koroško Slovensko glasbeno šolo in z Zvezo glasbenih šol Primorske.
Leta 1962 je začel delovati goriški odsek Glasbene matice pod vodstvom Silvana Križmančiča. Bila je sicer to obnovitev dejavnosti, ki se je začela že pred nastankom tržaškega društva. Pevsko in glasbeno društvo v Gorici je namreč postalo podružnica ljubljanske Glasbene matice leta 1907. Vodil jo je Josip Michl. Že od začetka je šola poskrbela za ustanovitev šolskega orkestra in učenci so vsako leto nastopali na rednih produkcijah. Prva svetovna vojna je ukinila delovanje vseh šol in društev in povojni prerod je bil precej težaven, ker se veliko ljudi ni več vrnilo v Gorico. Emil Komel, ki je bil že pred vojno eden izmed glavnih pobudnikov glasbenega šolstva, je tudi tokrat skrbel v prvi osebi za obnovitev delovanja, kateremu so s časom vedno bolj izrazito grozile sence fašističnih napadov.
Leta 1926 so fašisti vdrli v Trgovski dom v Gorici in sežgali vse dokumente in spomine o nastanku in zgodovini Pevskega in glasbenega društva. Pevci društva in učenci so morali čakati do konca vojne, da bi se spet združili in leta 1946 spet pričeli z lekcijami. Šola, ki jo je vodil najprej Srecko Kumar, potem pa še Emil Komel, je v kratkem obdobju dosegla kakovostne rezultate, saj je razpolagala s popolno lestvico stopenj, od pripravnice do višje, in je imela tudi baletni odsek. Težavno sožitje in napete politične razmere so kljub temu privedli leta 1954 do zaprtja šole zaradi postopnega in nerešljivega pomanjkanja prostorov in finančnih sredstev.
Do preroda pod okriljem tržaške Glasbene matice je prišlo komaj osem let kasneje po zaslugi mnogih slovenskih staršev in prizadevanja Slovenske prosvetne zveze. Že leto kasneje so začele delovati na Goriškem podružnice v Sovodnjah in Štandrežu. Kakovostna dejavnost je rodila bogate sadove; na zacetku sedemdesetih let je šola dobila priznanje Goriške pokrajinske uprave in s tem povezano podporo. Učenci so nastopali na internih produkcijah in drugih prireditvah; poleg tega je Glasbena matica ponujala širši javnosti tudi uspešno abonmajsko koncertno sezono, ki jo je ohranila za skoraj desetletje.
Leta 1980 so se goriški ucenci preselili v nove prostore, kar je omogočilo šoli razširitev svoje didakticne ponudbe. Zadnje desetletje goriškega odseka Glasbene matice je žal označeval upad v številu učencev in druge upravne težave, ki so povezane z vzporednim delovanjem Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel; poskusi združitve in sodelovanja med ustanovama niso do danes doživeli zaželenega uspeha.
Tržaška Glasbena matica je bila na koncu devetdesetih let tik pred zaprtjem; profesorji niso za več mesecev prejemali place in to je pripeljalo celo do radikalnega ukrepa in sicer začasne odpustitve številnih sodelavcev in vseh rednih uslužbencev. Zaradi krize je koncertna dejavnost izpadla, da bi bila vsa sredstva in energije usmerjene le v nadaljevanje pedagoške dejavnosti. Vsem učencem so bile zagotovljene redne vaje in njihovi tekmovalni dosežki in diplome so bili profesorjem v veliko spodbudo, da so s požrtvovalnostjo vztrajali pri svojem poklicu do premostitve vsaj najhujših težav. Šola je tako spet kljubovala hudi preizkušnji in ponovno dosegla bolj dostojne delovne razmere, saj je njena moč-vceraj kot danes-v trudu in navdušenju ucencev, ki tvorijo njeno jedro in smisel obstoja.
Glasbena matica je dobila veliko novih energij tudi iz uspehov nadarjenih solistov, a tudi skupin, ki delujejo v okviru šole in so v teh letih izstopale zaradi uglednih dosežkov na mednarodni ravni. Med temi lahko omenimo Mladinski zbor Glasbene matice, komorno skupino Gallus Consort, godalni kvartet Glasbene matice, harmonikarski orkester Synthesis 4, Tržaški oktet, Ženski zbor Glasbene matice, vokalno skupino Musica noster amor in mešani zbor Jacobus Gallus. Nekatere izmed teh skupin so vredne posebnega poudarka, ker so bile šoli v velik ponos in so nosile njeno ime na prestižne odre celega sveta. To velja za mladinski zbor Glasbene matice, ki je začel delovati leta 1975 pod taktirko mladega Stojana Kureta in je v skoraj dvajsetih letih dosegal splošno odobravanje kritikov, skladateljev in publike in se je uveljavil na mednarodnem polju z uspešnimi gostovanji in uglednimi priznanji, med katerimi prva nagrada na Evropskem mladinskem glasbenem festivalu v Belgiji, zlata plaketa na Zveznem tekmovanju 15. Mladinskega festivala v Celju, koncert v baziliki svetega Petra v Vatikanu in sprejem pri takratnem predsedniku Italijanske Republike.
Po zaslugi Stojana Kureta je zaživel leta 1991 tudi Mešani pevski zbor Jacobus Gallus, ki se od svoje ustanovitve posveča predvsem izvajanju skladb iz repertoarjev skladateljev tržaškega območja. Zbor že več let vodi Janko Ban, s katerim so se pevci večkrat povzpeli do vrha tekmovalnih lestvic v Vittoriu Venetu in v Mariboru. Tržaški oktet pa je v skoraj tridesetletnemu delovanju imel preko petsto nastopov po celi Evropi, v Kanadi, Združenih državah Amerike, Argentini in Avstraliji. Izdal je dve gramofonski in eno lasersko ploščo. Kljub kratkotrajnemu udejstvovanju je visoka priznanja prejel tudi ženski zbor Glasbene matice, ki ga je vodila Tamara Stanese. Dvajset let pa je deloval harmonikarski orkester Synthesis 4, ki se je pod vodstvom Claudia Furlana uveljavil na mednarodnem merilu in osvojil vrsto prestižnih nagrad in priznanj, posnel kaseto in lasersko ploščo ter postal pobudnik novega pristopa do tega priljubljenega glasbila.
Kljub podjetnosti učencev in pedagogov pa so grozeče sence finančne stiske vedno pogojevale dejavnost Glasbene matice. Že v šestdesetih letih je bil govor o podržavljenju šole ali o morebitni bolj zaščiteni dejavnosti kot samostojni sekciji državnega konservatorija. Vprašanje je do danes ostalo brez odgovora kljub odobritvi zaščitnega zakona leta 2001.
Z nerešenim problemom so se v tridesetletju soočali kar trije ravnatelji šole. Gojmir Demšar je namreč leta 1976 stopil v pokoj; mesto ravnatelja sta po njem prevzela najprej Sveto Grgič, nato pa Bogdan Kralj, ki šolo vodi še danes.
Šola, ki jo danes obiskuje nad 500 učencev, kar pomeni, da je Glasbena matica največja slovenska šola v zamejstvu, nudi individualni glasbeni pouk iz klavirja, violine, viole, violoncela, kljunaste in prečne flavte, oboe, klarineta, saksofona, trobente, pozavne, roga, kitare, klasične in diatonične harmonike, harfe, tolkal, solopetja in viole da gamba. Poseben oddelek za pihala in trobila je namenjen godbeniški dejavnosti in poteka v sodelovanju s krajevnimi zvezami in društvi. Dolgoletna tradicija zborovske glasbe ni z leti usahnila; krepijo jo namreč zborovodski tecaj, otroški in mešani mladinski zbor.
Veliko povpraševanje je v zadnjem dvajsetletju zahtevalo pristop novih profesorjev in honorarnih pedagogov, izbrani med absolventi šole. Neprimerne prostore meščanskega poslopja, ki je za petdesetletje bilo sedež Glasbene matice, so od leta 2000 nadomestile učilnice bivše slovenske osnovne in srednje šole v mestni četrti Rojana. 29.junija 1992 so šolo Glasbene matice v Trstu poimenovali po tržaškem skladatelju Mariju Kogoju ob njegovi stoletnici smrti.
Glasbena matica je bila vedno posredno in neposredno prisotna v kulturni stvarnosti tržaškega območja; predstavljala je in predstavlja še danes žarišče glasbene vzgoje slovenske skupnosti v Italiji, njeni učenci in profesorji pa se uveljavljajo kot kulturni delavci na mnogih področjih: marsikateri so postali mednarodno priznani koncertanti, zborovodje in skladatelji ali pa publicisti in muzikologi.
Poleg tega si šola prizadeva, da bi po možnosti vključila v učiteljski kader svoje absolvente in jim tako kot prva nudila priložnost zaposlitve. Pozornost do diplomantov in absolventov se izraža tudi v izbiri izvajalcev za koncertne sezone in nenazadnje v vsakoletnih zaključnih akademijah, ki vsebujejo poleg revije najbolj nadarjenih učencev tudi diplomske recitale, ki so se v zadnjih letih pomnožili zaradi lepega števila absolventov iz najrazličnejših glasbil.
Na koncu petdesetih let so učenci šole začeli nastopati tudi po tržaških šolah; pobuda je še danes živa in je namenjena predvsem najmlajšim kot spodbuda k predšolski glasbeni vzgoji.
Glasbena matica je v skoraj stoletju delovanja doživela in premostila veliko kriznih obdobij, ki so grozili njenemu obstoju, a je tudi po najbolj temnih trenutkih našla upanje in motivacijo za prerod. Verjetno ni bilo trenutka, ko ne bi finančna stiska ali politične spletke pogojevale njeno delovanje. Kljub vsemu pa je ustanova vztrajno stremela po življenju, z zavestjo svoje vloge pri ohranitvi kulturne in narodne identitete slovenske skupnosti v Italiji in to predvsem po zaslugi članov učnega in upravnega osebja, ki so v teh letih sprejemali neugodne delovne razmere iz plemenite, skoraj idealisticne moralne dolžnosti. Le fašistično nasilje je uspelo zamrzniti za daljše obdobje njeno prizadevanje.
V poročilu iz leta 1956/57 je Vasilij Mirk obnovil v uvodni besedi težave in dosežke ustanove v prvih dvanajstih letih obnovljenega delovanja in napisal ob koncu sledeče:«To so sadovi nesebičnih prizadevanj, požrtvovalnosti in naporov, sadovi plemenitega hotenja pri vzgajanju ljudstva, ki je bilo razdvojeno, neorientirano, dolga leta tlačeno in ki-med drugim-tudi po zaslugi Glasbene matice začenja spoznavati samega sebe. Kakšna bi bila šele slika, če bi se moglo njeno delo nemoteno in neprekinjeno vršiti skozi 48 let!«. Zgodovina Glasbene matice naj bo zato zgled vsem sorodnim ustanovam, katerih cilj mora biti stremljenje po obstoju, razvoju, profesionalnem in nesebičnem delu, ki jim nobeno nasilje ne sme preprečiti preroda in nobene nenaklonjene razmere odvrniti od njihovega poslanstva.
Rossana Paliaga